Nekaj vzpudbudnih besed o morebitnih nevarnostih v rečnih tokovih nam je namenil tudi Roman Šalfhalter, ki je izkušen potapljač in serviser hidroelektrarniških zapornic na Dravskih elektrarnah, glede na njegovo dolgoletno kariero ter primerov iz prakse smo mu tudi z veseljem prisluhnili ter se pri tem tudi rahlo zamislili.
Ob 9.30 uri smo se odpravili v spodnje prostore kopališča Pristan, kjer smo si zložili opremo ter odšli v zbirališče pri plavajočem podestu, kjer smo naredili tudi nekaj fotografij za galerijo ter se malo namejali, ko smo gledali začudene obraze, ki so nas opazovali iz mimo vozečih vozil.
Po končanem poziranju smo se dokončno opremili, zbrali v skupine po 2 ali 3 potapljače in se potopili v globino.
Med potopom smo naleteli na kar nekaj stvari, ki nikakor ne spadajo v reko; kot so registerske tablice, poštarska kolesa, stare pnevmatike, vrečke, čevlji...seveda pa smo odkrili kar nekaj školjk, kar bi lahko pomenilo, da Drava le ni tako umazana kot si vsi predstavljamo ali pa mogoče k temu vseeno toliko pripomorejo čistilne naprave, ki jih zaradi ekologije kar pridno gradijo.
Čez 20 minut v kar mrzli vodi (3 stopinje celzija) in zunanji temperaturi -5 stopinj celzija smo se počasi dvignili na površje, kjer so nas že pričakali drugi, ki niso imeli želje po potopu v tako ledeni vodi.
Po končanem potopu smo se tudi poveselili v prostorih kopališča Pristan s krofi, kuhanim vinom in čajem.
Upam, da se še kak tak potop ponovi tudi v kakšnem jezeru (Bohinj,Bled), kajti tudi tam se lahko vidi marsikaj kar je za nas potapljače poleg potapljanja v Rdečem morju zelo zanimivo!

Peter Hentak & Mateja Grašič