Kako sem postala potapljačica
Še pred letom dni si nisem znala predstavljati, da bi se potapljala. Sicer sem spremljala svojega očeta na poti do potapljača leta 2006, vendar se je takrat ta šport zdel zame nedoseglijv. Ob očetovi navdušenosti pa mi je bilo potaplanje vse bolj všeč.Ko sem dopolnila štirinajstih let, mi je oče predlagal, da se v potapljanju še sama preizkusim.
Ker me voda in morski svet že od malega privlači, sem z očetom v bazenih kopališča Pristan pod okriljem potaplajškega kluba Prodive, preizkusila nekaj osnov potapljanja. Občutek braztežnosti in dihanje iz jeklenke, me je navdušil. Zaradi tega, sem se vpisala v tečaj OWD (open water diver). Tečaj se je začel s teoretičnim delom. Seznanjali smo se s potapljaško opremo, tehnikami potapljanja, podvodinim sporazumevanjem,... Na koncu smo imeli še zaključni test.Temu je sledil praktični del v kopališču Pristan. Naučili smo se osnovnih tehnik, kot so sestavljanje opreme, pravilno plavanje s plavutkami, izenačevanje pritiska v ušesih, kako dihati brez maske na obrazu in še mnogo drugih koristnih in uporabnih postopkov, ki so nam oz. nam bodo prišli še kako prav. S tem pa potapljaškega izpita še ni bilo konec, čakal nas je še praktični del na morju. Tisti, ki svoje opreme nismo imeli, smo si jo lahko izposodili v potaplajškem klubu Prodive. Vikenda na morju sem se sicer veselila, vendar sem bila zelo narvozna in malo me je bilo strah. Na pot sva se z očetom, ostalimi tečajniki in inštruktorji odpravili 10. aprila ob peti uri zjutraj. Okrog devete ure smo prispeli v potapljaški center Kostrena na Hrvaškem. Vreme ni bilo ravno lepo, rahlo je deževalo. Po pripravah smo se zbrali v vodi, se razdelili v pare »buddy« in se počasi potopili. Voda je bila mrzla, vendar me na začetku potopa še ni zeblo. Pod nadzorom inštruktorjev smo plavali, nakar smo morali izvesti vajo »izpraznjevanje maske«, ki smo se jo naučili v bazenu. Naredila sem jo brez težav. Po postopkih smo se počasi dvigovali na površje. Medtem, ko me v vodi ni zeblo, sem na površju kar dregetala. Takoj ko sem pospravila opremo sem se preoblekla in ogrela. Nastopil je čas drugega potopa, keterega me je bilo neprimerno manj strah. Po končanem potopu smo imeli kosilo, nakar je sledil krst potapljača. Nekomu morda težji, drugemu zabavnejši del potapljaškega vikenda. Vsak izmed nas je moral prebrati svojo prošnjo in predati daritev Bogu Pozejdonu. Dan je bil kar naporen, vendar mi je hitro minil. Zvečer sem bila že zelo utrujena in sem komaj čakala, da bom odšla k počitku. Naslednji dan v nedelju zjutraj smo se zbrali na zajtrku. Sledil je naš tretji morski potop. Bila sem bolj sproščena, kot prejšna dva potopa. »Dihanje z octopusom« je bila vaja, ki smo jo morali ponoviti tokrat. Potop je hitro minil in po kratkem premoru je sledil še enden. Zadnji četrti potop mi je bil najbolj všeč. Zdel se mi je sproščen in zanimiv. Plavali smo ob morski steni. Po končanem potopu smo pospravili opremo, ter se počasi odpravili proti domu. Med potjo smo se ustavili na kosilu, sta nam inštruktor Bojan in njegov pomočnik Boštjan vsem, ki smo uspešno opravili tečaj, podelila izkaznice in diplome. Za zaključek sem oprano, očiščeno in nepoškodovano opremo vrnila klubu.
Tako je minil moj potapljaški tečaj, ki mi omogoča potapljanje in odkrivanje čarobnosti morskih globin po svetu. Z upanjem in veseljem pričakujem mnoge moje »lepe potope«. Da bom varno raziskovala zanimiv morski svet. Da bom nadgrajevala in izpopolnila svoje znanje. Čudovito izkušnjo, sopotapljače in tečajnike pa ohranila v spominu in upanjem na ponovna srečanja.
Za konec bi se zahvalila potapljaškemu klubu Prodive, njegovemu ustanovitelju, predsedniku in inštruktorju gospodu Bojanu Majcenu, ostalim inštruktorjem in sopotapljačem za njihovo strokovnost, profesionalnost in potrpežljivost.
Rače, 16. april 2010
Naja Kolarič
