POTAPLJAŠKA PRAVLJICA Z RDEČEGA MORJA
Čeprav se pravljice največkrat začnejo z »Nekoč, pred davnimi, davnimi časi…«, ne bom začela tako, saj se za 20 potapljačev pravljica začela natančno 15. februarja 2010. Takrat smo se namreč odpravili na jug Egipta, na potapljaški safari po Rdečem morju. Z Dunaja smo poleteli proti Marsa Alamu, kjer nas je že ob pristanku pozdravilo toplo sonce, ki smo ga v Sloveniji že prav pošteno pogrešali. Prepakirali smo se na avtobus, s katerim smo se odpeljali v 2 uri vožnje oddaljen Port Hamat, kjer nas je čakala ladja, da nas popelje čudovitim doživetjem na proti. Že na avtobusu nam je Bojan podal nekaj pomembnih informacij o bivanju na ladji, stari potapljaški mački pa so razlagali prigode, ki so jih že doživeli na safarijih. Vse je seveda najbolj zanimalo kakšno bo vreme in kako valovito bo morje, saj si nismo želeli, da bi ladjo preveč premetavalo in bi se spopadali z morsko boleznijo. Odgovor smo dobili takoj, ko smo prispeli v marino. Morje je bilo mirno, domačini pa so povedali, da je za cel teden napovedano lepo vreme, brez pretiranega vetra in valovanja.
S čolnom so nas prepeljali na ladjo Makharito, ki je za teden dni postala naš plavajoči dom. Tam nas je veselo sprejela celotna posadka, z Ahmedom na čelu.
Ko smo razpakirali prtljago v svoje kabine, je sledil krst vseh tistih, ki še niso doživeli čarov in lepot Rdečega morja. Naloga, ki so jo morali opraviti, sicer ni bila preveč zahtevna (zaplavati v morju s 26 stopinjami), saj so se »krščenci« izkazali z dobrimi koleki. Nato smo se zbrali na »briefing« prostoru, kjer nam je Ahmed predstavil urnik celega tedna, Bojana preimenoval v Ali Babo in ga opozoril, naj ne hrani napoleonov s njegovimi bonbončki. Ugibate lahko, koliko se je Ali Baba teh opozoril držal.
S potopi smo začeli naslednje jutro. Prvi in zadnji dan smo imeli dva potopa, ostale dni pa po štiri. Čeprav nas je Ahmedov zvonec zbujal praktično sredi noči (ob 6 zjutraj), je jutranja zaspanost s skokom v morje v trenutku izginila. Jutranji potopi so bili eni izmed najlepših. V globini nas je očarala barvitost in pestrost rdeče morskega živalstva in rastlinstva. Čudovite raznobarvne korale, školjke, polžki, ribice vseh barv in velikosti, nekatere zelo plašne, spet druge radovedne. Tudi delfini in kakšen morski pes so občasno prišli pogledat nenavadne obiskovalce svojega doma.
Kaj tako lepega in sproščujočega človek le s težavo najde še kje. Vsak potop je bil posebno doživetje, nikoli enak ali dolgočasen.
V prostem času smo poležavali na vročem soncu, plavali v toplem morju, se zabavali, počivali in jedli. Ja, res nam ni bilo lahko.
Ko smo takole preživljali dneve na ladji, stran od mestnega hrupa, vsakdanjih skrbi, brez telefonov, obdani z morjem in obsijani s soncem, smo se počutili kot v lepi pravljici.
Čudoviti sončni dnevi so nam tako kar prehitro minevali in teden brezskrbnega uživanja se je bližal h koncu. Počasi smo se privajali na misel, da se bo kmalu potrebno vrniti nazaj v hladno zimo. Vendar vseeno nismo bili preveč žalostni, saj smo se domov odpravljali polni podvodnih doživetij, z novimi poznanstvi in prijateljstvi ter z obljubo, da se kmalu spet vidimo v naslednji potapljaški pravljici.
Jana Kovačec
