15.2.2010 –  22.02.2010

Po dolgem vikendu, ki se je vlekel bolj kot kateri koli drugi, je v nedeljo ura končno odbila polnoč, ko smo se vsi dopustniki potapljači zbrali na Mlinski ul. in krenili proti dunajskem letališču. Na Dunaj smo prispeli zelo hitro, ker smo imeli tako dobre voznike, ampak čas tam pa je kar hitro minil, do pol sedmih zjutraj, ko nas je Niki popeljal v nebo, v smeri Rdečega morja.

Z nekaj turbolencami smo čez 4 ure pristali v sončnem Marsa Alamu....mi pa oblečeni v dolge hlače, zokne, tople majčke....kaj hitro smo topla oblačila pospravili na dno naših potovalk.

Sledila je vožnja do Hamata, 180 km oddaljenega pristanišča. Po poti smo se ustavili v mestu Marsa Alam na pivu, ampak pili pa smo Coca Colo. Pot je kar hitro minila, saj smo povečini vsi spali. Ko smo prispeli v pristanišče, smo bili zelo presenečeni, saj so ga zelo lepo uredili...pomol, trgovinica, bar...prtljage nam ni bilo potrebno tovorit, saj nas je avtobus pripeljel čisto do 'zodiaka', ki nas je zategnil do naše MAKHARITE.

Na ladji  nas je sprejela zelo prijazna posadka, vsi od Bob-a, našega kuharja, do Ahmeda – našega Instruktorja. Pred večerjo smo imeli uro reda na ladji in v vodi...ne se dotikat koral, kaj šele lomit, školjke naj ostanejo, kjer jih vidimo, ne hranit ribic, sploh Napoleonov. Vse smo si pridno zapomnili, razen.... Sledil je krst tistih, ki se prvič potapljajo na Rdečem morju. Seveda so vsi, razen Reneja, ki se je izognil krstu, vzorno prinesli nekaj kolekov in tako so seveda izpolnili vse zahteve ob krstu in bili pripravljeni za potapljanje.

Naslednje jutro smo še bili vedno zasidrani v pristanišču, saj smo čakali njihove uradnike, da pridejo v kontrolo, okrog 9ih pa smo krenili do naše prve točke BIG ABU GALAWA v območju Satayeh. Oblačenje v dolge obleke, je bilo sprva malo naporno (ni ga čez Shorty-ja), ampak zeblo nas pa le ni. Prav vsi potopi so bili zelo lepi. Naša pot je bila začrtana v smeri območja St. John, na jug Egipta, do meje s Sudanom, kjer naj bi živelo veliko morskih psov.

Noč iz torka na sredo je bila naporna, saj smo pluli proti ST. JOHN območju in tam opravili prvi potop na HABILI ALI. Tukaj je morje še posebej toplo že v tem letnem času 26°C. Uživancija pod vodo, ni kaj! Bilo je pa nekaj točk, kjer je veliko koral zelo uničenih, polomljenih, predvsem DANGEROUS REEF in kasneje SATAYEH EAST.

Dva izmed potopov sta bila z Ahmedom, podali smo se po rovih UM KHARARIM-a in na poti nazaj še SHOAB CLAUDIA...zelo zanimiva in čudovita potopa. Na koncu potopa so nas ponavadi obiskali veliki Napoleoni, ki so se seveda mastili z Bojanovimi bonbončki.

Potopi so skratka bili super, čeprav je bilo življenja pod vodo manj, kot na predzadnjem safariju, ampak kljub temu zelo lepo. Ta mir pod vodo, kontrolirano dihanje, lebdenje, nikogar ne rabiš poslušat, ne čutiš teže, ki jo nosiš na hrbtu....mir, mir, mir.... Ustavili smo se tudi na DOLFIN REEF-u in čakali na delfine, ki pa jih ni bilo, zato smo nadaljevali s potjo.

Seveda ni manjkalo tudi ne druženja na ladji....bili smo zelo dobra ekipa, imeli smo se čemu smejat...predvsem preteklim dogodivščinam posameznikov ali dogodkom po vsakem potopu.  Kaj vse se vidi pod vodo, kako so nekateri vsak potop videli velike fišle, eden večjo od druge.  Je ..ga,  ne moreš verjet.

Druženje na zgornji ploščadi, je bila pa najboljša...sončenje sončenje sončenje...nekaj barve je bilo potrebno domov prinest, da se te vidi, da smo res nekje uživali. Kot da bi tekmovali kdo bo največji črnuh...in kdo je zmagal...ja Bojan seveda, kot vedno.

Kuhar Bob nam je dobro kuhal, tako da lačen ni bil nihče. Vedno se je nekomu luštalo nekaj sladkega, s tem nas je zalagala naša »medicinska sestra« Nataška, vedno je imela nekaj na zalogi in ko je že prinesla ogromen kup čokoladic in smo mislili, da so to vse zaloge, je še vedno imela aduta v rokavu. Tako je pri marsikomu rešila nivo sladkorja. Pa ne da je bila samo 'Zuckerschwester', bila je tudi dobra 'Krankenschwester'. Poskrbela je za vse glavobole, uhobole, šmrkanja, sra...., skratka potujoča lekarna. Saj fajn, da je nekdo takšen zraven, ki doseže maksimum prtljage, tiste velike in tudi ročne.

Dopust je trajal en dolg teden. V nedeljo sta bila organizirana še dva potopa, ampak na zadnjega jih je šlo bolj malo, saj smo si že vsi sušili opremo. Prispeli smo v Port Hamat – nazaj na izhodiščno točko. Po kosilu in ko se je sonček malo umiril, smo se odpravili v 'mesto' na pravo beduinsko kavo, na katero so kofetarji čakali dobro uro...ampak je bilo baje vredno počakat. Za po večerji nam je kuhar Bob, ki ga sicer ni bilo več z nami, pripravil torto, preostanek posadke pa disko, zvočnike in njihovo muziko.

Dopust je bil vreden denarja, družba je bila perfektna, vreme super...kaj hočeš  več....edino še več takšnih dopustov. Torej Rdeče morje...kmalu se spet srečamo!

Skupaj smo opravili 21 potopov.  NORO lepo!!,  še se vrnemo v te lepe vode.


Veronika Letič