Pravljica v Rdečem morju

V zelo nizkih zimskih temperaturah smo se v sredini februarja iz Maribora podali na enega najlepših krajev za potapljanje, na Rdeče morje. Znano je po veliki raznolikosti morskega sveta, ki ga bogatijo čudoviti koralni grebeni, ogromno rib in mnoge druge morske živali. Nekatere ribe so celo endemične, kar pomeni, da živijo samo tam in nikjer drugje. Velikokrat ga obiščejo potapljači s celega sveta v upanju, da bodo videli delfine, morske pse, mante, morske krave ali celo največjo ribo na svetu, veličastnega kitovca (whale shark). Tudi mi smo tako upali.

S skupino potapljačev kluba Prodive, katerega predsednik je profesionalni potapljač Bojan Majcen, smo odleteli na jug Egipta v Marsa Alam. Pristali smo v puščavi pri devetindvajsetih stopinjah in nato nadaljevali pot z avtobusom do Hamate, kjer smo se vkrcali na ladjo. Izpluli smo proti jugu in začela se je čudovita dogodivščina.

Na ladji nas je pričakal naš vedno nasmejan vodič in profesionalni potapljač Ahmed. Že več kot 18 let se potaplja v Rdečem morju in pozna koralne grebene kot lasten žep. Najprej je glasno pozdravil Ali Babo (tako je klical Bojana), nato pa nam pojasnil, da si bomo z lahkoto zapomnili njegovo ime, saj se tako imenuje polovica Egipta. Za tem nam je še predstavil kolega na ladji, Mohameda kar pa je druga polovica Egipta in tako se pri imenih res nismo motili. Ahmed je vodil »briefinge«, s katerimi nam je predstavil načrt vsakega potopa in skrbel za to, da smo bili vsi na ladji zadovoljni. Na mojo srečo mi je bil dodeljen kot buddy in tako so bili potopi zelo zabavni in pestri.

Ob vsakem potopu se je morje odprlo pred našimi očmi. Pod ladjo so se prvi zbrali morski kirurgi (Surgeonfish) raznih barv in vzorcev, enkrat tudi netopirnice (Batfish) in med njimi tudi ostale barvne ribe. Vsak s svojim buddy-jem smo se podali proti koralnemu grebenu in občudovali tamkajšnji svet. Zlate ribice so v gostem oblaku naseljevale korale, oranžne klovnske ribice so pogumno branile svoje domovanje v strupenih anemonah, črno beli grebenski ostriži so ves čas plavali tik nad svojimi kamenimi koralami in gledali okrog, kot da so v izvidnici in morska bojna ribica (Devil basslet) je večkrat prečkala poti mimo koral ter popestrila barvitost s svojimi belimi pikami, tako kot kraljevski cesarček (Angelfish) s svojimi barvnimi črtami. Sledile so jate mren (Goatfish) raznih barv, koralni citrončki (Butterflyfish) in zastavice (Bannerfish) so brezskrbno razkazovale svoje čudovite barve visokih in vitkih teles, velike murene v luknjah so spominjale na ogromne kače, plamenke (Lionfish) so s svojimi strupenimi bodičastimi plavutmi samozavestno plavale po dnu morja. Papagajke vseh vrst so zobale korale ali pa poplesavale v modrini, razni morski golobi (skati) so leno poležavali po tleh, bodike (Scorpionfish) so bile s svojo mimikrijo tako skrite, da smo jih komaj opazili in napihovalke so se skoraj razpočile od navdušenja nad nami. Tik nad dnom smo še opazili debelo kirnjo in ribo Aluterus (Filefish), ki sta se leno pomikali v svojo smer. Iz modrine so priplavale ribe Napoleoni, ki so znane po svoji velikosti in grbi na čelu in mislim, da so nam prinesle največ zabave. Vsak se jim je hotel približati, potem ko so se radovedne zbrale tik pod ladjo in nekateri so jih uspeli celo pobožati. Uživali smo v tej nenavadni komunikaciji, ki je verjetno ni nihče razumel, ne mi ne one. Ve se, da jih zelo privlači bela barva in to je najbolj izkusil Robi, eden naših potapljačev, ki je imel snežno bele plavuti. Po njegovih pripovedovanjih ga je Napoleon med plavanjem nežno zgrabil za peto in mu jo poskušal sneti. Seveda je bil neuspešen, je pa Robiju kljub temu vlil dovolj strahu v kosti in s tem poskrbel za ogromno smeha med potapljači.

Po vsakem potopu nas je na ladji pričakal topel obrok, nato pa je sledil počitek. Nekateri so lenarili na zgornji palubi pod soncem, drugi gledali televizijo, ostali pa na prvi palubi kramljali o tem in onem ali pa so se zatekli kam drugam. Katerikoli kotiček, globok spanec ali ne, lene potapljače je predramilo glasno zvonjenje. Ahmed nas je pozival na »briefing«. Sledi je potop.

Bila sva na dvajsetih metrih tik ob grebenu, ki se je spuščal do šestdesetih metrov. Spremljale so naju elegantne Fistularie – flavtarice (Cornetfish) in morske igle, prihajale so z vseh strani in se včasih skoraj dotaknile moje maske. Sončni žarki so zaobjeli ta gladka, bleščeča telesa in one, kot da so se popolnoma predale sončni kopeli. V tej prijetni družbi sem se popolnoma sprostila. Naenkrat se je v globini pod nama nekaj srebrno zasvetilo. Bil je sivi grebenski morski pes in za njim še eden. Sprva sem si samo želela, da bi čim prej odplavala, ko pa sem premagale svoje predsodke in uvidela, da so oni tisti, ki bežijo, sem se pri naslednjem že pogumno pognala za njim, da bi se mu približala.

Nadaljevala sva pot. Velika, gosta jata rib je skoraj mirovala ob grebenu. Bila mi je tako blizu, da bi se je lahko dotaknila. Vmes sem prepoznala barakude, tune in skuše in nobena ni kazala strahu pred nama. Nenadoma se je cela jata sunkovito premaknila proti dnu. Pred nečim so hotele ubežati. Že v naslednjem trenutku sta se z vrha z veliko hitrostjo v zračnih mehurčkih spustila v globino dva delfina in zagrabila vsak eno ribo. Še preden sem se zavedela, kar sem pravkar videla, sta že izginila v temni modrini. Bil je eden najlepših trenutkov pod vodo!

Zunaj smo si vneto pripovedovali kaj vse smo doživeli in ob pripovedi dveh delfinov je bila zavist ostalih potapljačev očitna. Včasih mora človek imeti tudi malo sreče za lepe trenutke in jaz sem bila kar precej važna, da sem tega ujela. Z zabavnimi potapljači smo se seveda krepko nasmejali ob vsaki dogodivščini in pripovedi, humorju in smejanju kar ni bilo konca. Tako smo preživljali ure na ladji in uživali vsak trenutek. Nato smo ponovno skočili pokonci. Glasno je zazvonilo in Ahmed je že kričal na »briefing«.

Lepota koral je neizmerna. Ustvarile so cele svetove tam spodaj! Ene so spominjale na ogromne gobe, druge na gromozanski zelen brokoli ali rdečo cvetačo, tretje spet na čudovito razgrnjeno veliko pahljačo raznih barv, četrte na možgane in zvezde ali pa so se dvigovale z dna kot ogromni stalagmiti. Raztezale so se v vse smeri okrog naju in včasih sem se počutila kot kakšen palček. Prečkala sva ozko špranjo med dvema koralnima zidovoma in pred nama se je odprla čudovita peščena laguna z vsemi mogočimi ribami. Modre, živo rumene, vijolične, zelene, rdeče, v paru ali jati, ničesar ni manjkalo. Važno so plavale v svojem barvitem domovanju in pomislila sem, kako lepo mora biti živeti v takšni pravljici.

S štirimi potopi na dan (tremi dnevnimi in enim nočnim) smo bili deležni posebne lepote podmorskega sveta in preživeli čudovit teden. Vsak dan smo se krepko nasmejali ob različnih dogodivščinah in čeprav nismo videli res vsega, bomo pa prihodnjič ujeli še kak poseben trenutek. Željni ponovnega obiska smo zapustili ta čudovit kraj in če tudi vi razmišljate o potapljanju v Rdečem morju, pustite bel bikini doma in tako se lahko brez skrbi podate na raziskovanje te čudovite narave.


Nina Žnidarič