Potapljanje malce drugače!

Invalidi se lahko potapljamo!

Potapljanje. Ta čudoviti svet tišine, pa vendar tako poln življenja. Kot ima vsaka zgodba nekje svoj začetek, ga ima tudi moja. Strast do vode in s tem tudi potapljanja se je začela že ko sem bil še otroških let in na morju večino časa preživel z običajno otroško masko pod ali na morski gladini. Tudi kasneje ko sem odraščal te strasti nisem opustil, na žalost pa sem v poznih najstniških letih doživel hudo prometno nesrečo, ki me je prikovala na invalidski voziček in mi vsaj za nekaj časa onemogočila, da bi počel to kar sem vedno po tihem upal in si tako želel.

Na poletnih oddihih sem vedno znova videval osebe na invalidskih vozičkih, ki so se tako z lahkoto in brezskrbno potapljali. Ponovno se je v meni pričelo porajati vprašanje in želja, zakaj ne bi tega počel tudi sam. Pa vendar je minilo kar nekaj let, preden sem končno le zbral dovolj moči in se odločil, da bom poskusil tudi sam in si s tem izpolnil eno svojih večjih želja.

S punco in prijateljem, ki sta se na moje prigovarjanje na koncu odločila, da postaneta tudi sama potapljača, smo se odločili da glede na moje potrebe poiščemo meni in mojemu zdravstvenemu stanju ustrezno in kar se da primerno šolo za potapljanje in opravimo začetniški potapljaški tečaj. V poplavi takšnih in drugačnih potapljaških klubov, oziroma šol, je izbira ustrezne šole in predvsem primernega inštruktorja zame in moje potrebe bila prvotnega pomena in zagotovo vse prej kot lahka odločitev. Po lepem številu preživetih ur na internetu, nepregledni količini prebranih člankov, ter različnih mnenj tudi s strani že izkušenih potapljačev, smo se na koncu odločili, da bomo svoje osnove za potapljanje pridobili pri potapljaškem klubu Prodive.

Prvi klic, nekoliko daljši informativni razgovor glede na moje trenutno zdravstveno stanje in s tem ne ravno vsakdanje potrebe je za mano. Nekaj tednov kasneje pred pričetkom tečaja še informativni sestanek o okvirnem poteku tečaja, ter vzpodbudni pogovor z glavnim inštruktorjem Bojanom Majcenom o morebitnih težavah in zahtevah oseb v mojem stanju in pričeli so se odštevati dnevi, ko se je vse skupaj pričelo tudi zares.

Tako kot v vseh potapljaških šolah za rekreativno potapljanje z avtonomno potapljaško opremo, so bili tudi naši prvi koraki potapljanja zajetni del teorije, kjer smo do podrobnosti spoznali in preučili praktično vse osnove, ki jih bomo potrebovali za varno potapljanje. Priznati moram, da je teoretični del bi še kako zanimiv in poučen, inštruktor Bojan in asistenta Boštjan in Danijela so pač zakon, pa vendar smo vsi, vsaj po tihem čakali trenutek, ko bomo tudi sami prvič vsaj preizkusili, kako vse to kar smo tolikokrat premlevali na teoretičnem delu, izgleda tudi v praksi. Po uspešno zaključenem teoretičnem delu tečaja je končno na vrsto prišel tudi vodni del potapljaškega tečaja. Po številnih vajah na suhem, kjer smo osvojili vse osnove sestavljanja in priprave opreme za potope, so sledili sprva potopi v plitki in kasneje tudi globlji bazenski vodi. Navkljub mojemu trenutnemu stanju in proti pričakovanju ni bilo nikakršnih težav, še kako pa velja pregovor ''Praksa dela mojstra''. Nekoliko večji problem je bilo sprva le oblačenje same obleke, ki pa je tudi s vajo, oziroma prakso nekako izginil. Proti koncu tečaja so nam vsem skupaj, zagotovo še posebej meni vsi potrebni postopki enostavno povedano postali rutina. Glede na nekoliko daljši in obsežnejši tečaj pa smo nenazadnje na voljo tudi imeli več kot dovolj časa za obvladovanje vseh pomembnih veščin, ki jih bomo sedaj pri samostojnih potopih še kako potrebovali. Kjer je volja je tudi pot, s pravilno pomočjo pa gre samo še lažje.

Na koncu tečaja je na vrsto prišel še vikend, ko smo se odpravili proti morju, kjer smo po predhodnem dogovoru in skrbno izbranih napotkih opravili še zaključni del izpita. Prvi pravi potop v morju. Na žalost nas je prvi dan sicer pričakalo nekoliko slabše vreme in s tem precej oteženi prvi potapljaški koraki v morju, ki so bili predvsem zame in moje zdravstveno stanje samo še napornejši in bi bili brez pomoči sotečajnikov in seveda našega zanesljivega in inštruktorja Bojana, ter njegovih asistentov Boštjana, Danijele in Reneja tudi praktično neizvedljivi. Pa vendar nam tudi vreme ni vzelo volje, da bi to kar smo si zadali na začetku na koncu tudi končali. Uspešno smo opravili tudi zadnjo preizkušnjo in s tem svoje prve potapljaške izkušnje. Proti večeru in po počitku je sledil še tako imenovan ''potapljaški krst'', ki sicer sploh ni hud, če le imaš rad ''morsko vodo'' in tudi sami vstopili v to elitno druščino.

V kolikor razmišlja še kdo o tem, da bi vstopil v druščino potapljačev, pa če tudi ni ravno popolnega zdravja ali ima kakšne posebne zahteve z veseljem in lahkoto predlagam da se oglasi v potapljaški šoli, oziroma potapljaškem klubu Prodive, kjer bo zagotovo pridobil zaželene informacije in vso še kako potrebno pomoč v zvezi s varnim načinom potapljanja.

Z moje strani za sedaj vsem skupaj naj zaželim le še veliko uspešnih, zanimivih in seveda predvsem varnih potopov.

Lino Poplatnik