V Sloveniji je januarja ravno pritisnil sibirski mraz, ko sem dobil mail od  Bojana, lastnika potapljaške trgovine BELINDA SPORT iz Maribora, da imam dva dneva časa odločiti se, ali se pridružim potapljaškemu safariju na južnem Rdeče morje vse do Sudanske meje. Član potapljaške združbe sem šele nekaj kratkih let, poznam bolj ali manj le nekaj hrvaških podvodnih točk, obe slovenski in nekaj rečnih v okolici Novega mesta. Rdeče morje je bilo zame nekaj tako zelo eksotičnega, da nikoli niti pomislil nisem na kaj takšnega. Vse do prejema Bojanovega maila. Ali je na mojo odločitev vplival sibirski mraz ali nadvse ugodna cena ne vem, vem le to, da sem se prijavil. In potem do odhoda živel v dvomih, ali sem se odločil pravilno … Si predstavljate, kakšno življenje sem živel (do odhoda) kot Dolenjec, ki bo moral teden dni preživeti na ladji s samimi Štajerci?! Ja, saj pravim …

---

Nekaj utrinkov iz Egipta:

---

V Egiptu triindvajset stopinj, voda petindvajset. Dobro, prišli smo v najhujšo zimo, Arabci so bili v bundah. Ladja dolga triintrideset metrov, po dva v kabini. S prho in straniščem … Vsak dan štirje potopi. Raj na zemlji. Turizem v pravem pomenu besede. Ko le pogledaš malce bolj nebogljeno, je že nekdo ob tebi. Prijazen in želeč pomagati. Za dva dolarja na dan plače. In na razpolago štiriindvajset ur na dan. Odvisen od tvoje napitnine, ki jo dobi na koncu potovanja … Še danes mi je malce nerodno, ko smo se, belega kruha prenažrti Slovenci, odločili za še dodatni potop. Brez razmišljanja. In nam je posadka željo izpolnila brez nerganja, čeprav so bili pokonci vso noč, saj smo se ponoči premaknili na bolj oddaljen riff … Mi smo pa spali! Rdeče morje božansko. Pred vsakim potopom briffing. Divemaster vse nariše in razloži. Pove, na kaj biti pozoren. Tukaj boste morda videli želvo, tukaj mureno, tukaj morda morsko kravo, barakudo, napoleona, manto, če neverjetnih koral in milijone različnih vrst rib sploh ne omenjam! Ko se enkrat potopiš v Rdeče morje, se ti zdijo ostala (bližja morja) kakor umazana reka. Ne veš, kaj bi gledal, kaj občudoval, kam še zaplaval. Če sploh, kajti lahko lebdiš na mestu, se ne premikaš in imaš materiala za pet ur! Navajen Jadrana sem se na začetku zapodil na trideset metrov in zelo hitro podihal zrak v samo dvanajst litrski jeklenki. In prišel ven skoraj z nulo. Dvakrat. Kar je pomenilo dolgo pridigo o varnosti, divemaster in posadka so namreč odgovorni za tvojo varnost! Nekaj cigaret je zarisalo nasmešek na mladem egiptovskem obrazu in napolnilo mojo jeklenko na 260 barov namesto običajnih 200! Ostali potapljači so se me izogibali kakor človeka bombe, jaz pa sem imel do konca dovolj zraka, še posebej, ko sem ugotovil, da se največ dogaja le morda pet do deset metrov pod morsko gladino … Bojan, star maček, z nešteto potopi na najbolj eksotičnih krajih sveta, kar si jih lahko zamislite, je v vodo vedno skočil pred nami, da mu ne bi splašili rib. Ko je kot zadnji potem prihajal ven in že na ploščadi kazal, kaj vse je posnel, sem kar čutil, kako mi rdečica zaliva ušesa. Sam namreč nisem opazil skoraj ničesar. Za začetnika je lepega itak vsega preveč, sploh ne veš, na kaj bi se osredotočil …

Ko je na majhnem displejčku fotoaparata pokazal spečega morskega psa, mu pravzaprav nisem bil preveč nevoščljiv. Res ne. Dobro, saj bi bilo zanimivo videti to zverino v njenem naravnem okolju, a če je tudi ne opazim, je bilo vsega ostalega toliko, da bom lahko na stara leta moril svoje vnuke kar nekaj dolgih let!

A morda tretjega dne, po celonočni vožnji, ko smo se še pred sončnim vzhodom privezali (sidranje je strogo prepovedano, da se ne uniči koral, ladje se privezuje na ob grebenih pripravljene vrvi!) ob grebenu nekje sredi morja, sem s kavo na zgornji palubi pričakal sončni vzhod in zamudil briffing. Ko sem se končno spravil v opremo in stopil na rob ploščadi (pet kolegov je že bilo pod vodo), sem zaslišal divemastra: "Poslušajte, kakšnih pet metrov pod ladjo kroži morski pes..." Skoraj sem že naredil korak v prazno, ko sem zmrznil. Morski pes?! Pet metrov pod ladjo?! Madona, kaj pa Žrelo?!? S težavo sem držal ravnotežje, potem pa se v hipu odločil in skočil. Jebiga, saj so že drugi v vodi, pa če bi bilo nevarno, me zagotovo ne bi pustili v vodo … A kljub vsemu! V hipu sem se potopil kakšna dva metra pod morsko gladino; zajelo me je neskončno število zračnih mehurčkov, ki sem jih potegnil s sabo. Jakuzi. Vedno uživam v tem prvem stiku z vodo, ko pride pod neopren in se počasi segreje na telesno temperaturo. Tokrat ne. Srce je utripalo hitreje, voda v maski me ni motila, da ne bi hlastno pogledal pod ladijski trup. Nešteto rib vseh barv, morskega psa nikjer. V naslednjem hipu sem pogledal proti dnu, morda kakšnih 25 metrov pod mano, skozi zaveso zračnih mehurčkov sem opazil prijatelje, ki so čepeli na tleh in gledali proti meni. Še malo sem spustil pogled in kar začutil, kako mi je neopren potegnilo med ritnici! Le kakšen meter pod mano se je morski pes pravkar obračal proč od mene, ker bi ga drugače zajahal. Adrenalin je dobesedno špricnil po žilah! Zverina ni bila ogromna, a kakšnih dva in pol metra je vseeno nabrala v dolžino. Elegantna, aerodinamična, stroj za ubijanje. Pred gobcem in ob njem so plavale majhne ribice, čistilci. Če so postale preveč nadležne, je hlastnil proti njim. Vse to sem opazil morda v sekundi ali dveh, v naslednjih nekaj sekundah pa sem že bil na dnu, pri čemer sem ves čas gledal na vse strani. Ko sem imel hrbet ob grebenu, sem se umiril in dolgo dougo opazoval elegantno žival. Pravzaprav dve. Pravzaprav tri. Trije so krožili pod ladjo! Čas je minil še hitreje kot ponavadi in ko sem potem na vrvi pod ladjo delal varnostni postanek na petih metrih, strahu pred bližajočim morskim psom ni bilo več. Le še občudovanje. In nekaj adrenalina. Kasneje sem celo skočil v vodo, ko so vsi trije priplavali na površje, ker smo jih zvabili z ribami iz ladijske kuhinje, a če sem povsem iskren, sem bil iz vode, še preden je kdorkoli zmogel prešteti do ena! Pa ne zato, ker bi bila morda premrzla … Morski psi so se kot kakšni kužki zaganjali za na vrvico privezano ribo, ki smo jim jo spretno izmikali, da jo niso snedli. Ko smo jih privabili povsem do ladje, da bi jih skoraj lahko pobožali, so se užaljeno umaknili, a ko je riba spet pljusknila v vodo, so se v hipu obrnili proti njej. Samo zamišljam si lahko, kakšne čute morajo imeti, da so med vsem tistim valovanjem in našim vpitjem lahko razločili pljusk mrtve ribe. In sem se malo zamislil. Namreč, pod vodo sem se rahlo urezal v ostro koralo, ker sem se potapljal brez rokavic, a ker sem bil že tako globoko, da je bil barvni spekter okrnjen, sem kar nekaj časa mislil, da imam na nartu zataknjeno zeleno algo, ki blago valovi z vodnim tokom. Šele ko me je začelo peči, sem doumel, da mi iz ranice mezi kri. Ki so jo morski psi zagotovo zavohali, pa jih očitno ni kaj dosti zanimalo. Verjetno imajo Egipčani kar prav, da ob koralnih grebenih, kjer je hrane na pretek, ljudem niso nevarni. Ne vem. Tedaj, v vodi, me ni bilo zelo strah, pravzaprav nisem niti kaj dosti razmišljal o tem, le zdaj, s časovno distanco, se počutim kot tisti osemdesetletni starosta lovske družine, ki so ga nadebudni mladci nadlegovali z vprašanjem, kdaj ga je bilo na lovu najbolj strah. Je malo razmislil in potem počasi povedal, da takrat, ko je proti njemu tekel lev, njemu pa je zatajila puška. In, kaj ste storili, so vprašali osupli. Usral sem se, je prostodušno priznal starček. Saj mi bi se tudi! so bili iskreni mladeniči. Ja, ampak jaz sem se zdaj …

Zadnji dan se popoldne nismo potopili, ker 24 ur pred poletom ne smeš pod vodo, zato smo se odločili za izlet v 150 km oddaljeno staro mesto El Quseir . Če lahko tistemu, kar smo videli, sploh rečeš mesto! Niti od daleč ni bilo podobno mestom za turiste, ki rastejo ob egiptovski obali, takšno mesto pravzaprav največkrat vidiš lahko le na kakšnem discovery tv kanalu! Skorajda Afrika, kot sem si jo predstavljal, ko sem bil še otrok. Ljudje ob napol porušenih hišah, ki so ob glavni ulici skoraj vse nekakšne trgovine, so sicer nadvse nadležni, a niso nesramni ali nevarni. In težko se jih je otresti, kar je razumljivo, saj živijo izključno od prodaje turistom. Prodajajo predvsem spominke in začimbe, čeprav, resnici na ljubo, sem opazil tudi mesnico, a vanjo nisem vstopil, kajti na mesu, ki je viselo na kavljih, je bilo skoraj več muh kot mesa, pa tudi lastnik si je s prsti vneto čistil nekaj, kar se mu je nabralo med nožnimi palci … Cene so seveda naravnane na turistov žep. Sprva debelo zasoljene, potem, ko te mine zanimanje, se hitro spustijo. In prav dobro vedo, do kje lahko gredo, koliko imaš v žepu oziroma koliko si pripravljen plačati. Če ne barantaš, so skorajda užaljeni! Če poveš, da boš plačal smešno malo, se razjezijo, a le navidezno. Mene je na ulici že zelo kmalu nek možakar žalostno vprašal, zakaj mu hočem streti srce. Ker nisem povsem razumel, je pojasnil, da je žalosten, ker nočem  v njegovo trgovino. Pokazal sem mu na vrečke, češ da sem že vse, kar sem želel, nakupil, pa je le zamahnil z roko, da naj pa samo vstopim in si ogledam. Pokazal sem na cigareto v roki. V moji trgovini lahko kadite! In sem se vdal. Vstopil sem, gledal in kadil, možak pa je seveda stal poleg mene in me končno vprašal, kaj bom kupil. In ker sem mu že svinjal ozračje v prostoru, mi je postalo nerodno in sem seveda nekaj kupil. In tako še nekajkrat, dokler se nisem naučil reči ne (ja, zdaj vem, da možaki res ne razumejo vedno, da ne res pomeni ne!) in sem raje sedel na vrt nekakšne vaške gostilne in le opazoval ljudi in dogajanje okoli sebe. Naročil sem si kavo in nargilo. Gostilna je bila … Pravzaprav njenega stila oziroma sloga sploh ne znam opisati. Niti dva stola nista bila enaka, podobne so bile tudi mize. Iz vseh vetrov! Naročilo se pobere takoj, na naročeno se potem čaka do upokojitve! A se ne razburjaš, ker je sedenje na vrtu, pravzaprav skoraj na ulici, zanimivo. Opazuješ promet (avtomobili so predvsem modeli »bogseusmili«, opazil pa sem še nekaj popularnih stoenk), način vožnje, ki poteka brez pravil, opazuješ ljudi. Za zahodnjaško oko se na ulici dogaja kaos. A vse nekako funkcionira, kljub temu. Ne vem … Počasi so se mi drug za drugim pridružili še ostali in spili smo kar nekaj kav in kokakol, a kljub vsemu nismo bili pripravljeni na račun, ki je bil višji kot recimo doma. Nismo se preveč razburjali, konec koncev smo pokadili vodno pipo, pa še ulične predstave smo bili deležni. In ko smo se že ponoči peljali nazaj proti ladji, ki je bila privezana v oddaljenem mestu Marsa Alam in se je promet malce zgostil, smo lahko spoznali tudi finese egipčanske vožnje po avtocesti. V popolnoma trdni temi vozijo brez luči, ko pa se srečajo na nekaj metrov, za hip prižgejo dolge luči ali smerne kazalce. Mogoče tudi brisalce, a tega ne vem povsem zagotovo, ker sem bil zaradi dolgih luči vedno povsem zaslepljen in nisem opazil. Pri prehitevanju v popolni temi je najbolj veselo takrat, ko si že vzporedno s prehitevanim vozilom in si voznika že razigrano hupata, nekaj deset metrov proč pa nasproti vozeče vozilo, ki seveda tudi vozi brez luči, prižge dolge luči. In začne hupati, jasno. Prava veselica, vsaj za nas …

Ko mi je Bojan, ki nekajkrat na leto organizira takšne eksotične safarije, pripovedoval o tem, kako bo v Egiptu, sem bil prepričan, da naklada! Da tako lepo zagotovo ne bo, da ljudje niso čisto zares tako uslužni, prijazni in ustrežljivi, da ga ni denarja, da bi skočil med morske pse. Ali med delfine. Ali med barakude … A Bojan očitno ve, o čem govori, saj tako uživa že veliko let! In očitno vedo tudi prijatelji, ki se mu vsako leto znova pridružijo. Zase lahko povem le to, da sem že začel varčevati za naslednjo ekspedicijo. Ker ko enkrat izkusiš na lastni koži …

P.S. Moram s težkim srcem priznati, da sem kot Dolenjec živel v zmoti! Štajerci so dokaj prijazna vrsta ljudi in ko jih enkrat navadiš jesti iz roke, ti dopust mine, kot bi mignil …

Tekst: Damijan Šinigoj

Foto: Bojan Majcen